27 junij, 2016

Ladja nad dolino Kamniške Bele

Vremenska napoved za prvo majsko soboto je bila precej kisla in na tak dan si navadno izbereva ne preveč oddaljen cilj, sploh pa ne zahtevno pot, če bi bilo treba natakniti pelerino ali odpreti dežnik. Tudi razglednih ciljev je v takih primerih »škoda«. No, tokrat se zadnjega pravila nisva držala, saj je skalni pomol nad dolino Kamniške Bele, imenovan Ladja, predvsem razgledišče. Kmalu za Kopišči ob cesti proti Kamniški Bistrici sta na desni kažipota za slap Orglice ter za Presedljaj, Konja in Korošico; tam sva parkirala.









Parkirišče sva zapustila po gozdni cesti v smeri kažipotov in puščica naju je takoj napotila na skrajno desno stezo, koreninasto in skalnato. Pod njo je šumela Bela. Med spominčicami, orlicami, srobotom, trpežnimi srebrenkami, peterolistnimi konopnicami in cvetočimi jagodami sva se ji čisto približala. Sestopila sva na prečni kolovoz in nadaljevala levo, kamor je kazala puščica ob rdeči peterokraki in napisu P. bolnica Bela. Čez čas je z desne pritekla suha hudourniškastruga in na koncu poseke onstran nje sva se ustavila pri odcepu k slapu Orglice. Sklenila sva, da si ga bova ogledala nazaj grede, zdaj pa sva sledila še enemu kažipotu za Presedljaj, Konja in Korošico.












Slabo markirana pot se je začela vzpenjati. Desno, nekoliko proč od nje, sva opazila v skalah luknjo in pred njo ptičjo hišico na drevesu. Nato je najino stezo prvič prečkala lovska stezica (tam je stal možic), brž zatem pa še enkrat. Zastrigla sva z ušesi, kajti na spletu sva prebrala, da je treba pri tretjem prečkanju zaviti desno na lovsko stezico. Tako sva tudi storila in takoj naju je pripeljala do skalne gmote na desni; videlo se je, da hodijo ob njej navzgor. Lovska stezica je zavila ostro levo in spraševala sva se, ali je tu tisti »skromen odcep v desno«, o katerem sva brala. Kljub dvomom sva ostala na lovski stezici. Ko je spet zavila ostro levo, tokrat proti velikim skalam, razmetanim po gozdu, sva opazila odcep desno mimo nekakšne »gomile«. Zavila sva tja in kar kmalu stopila iz gozda na poraščeno melišče pod Rzenikom.












Ladjo sva očitno zgrešila. Pri mostičku čez grapico sva ugibala, ali so ga napravili tisti, ki hodijo plezat v Rzenikovo steno. Nekje zgoraj naj bi bila votlina, v kateri plezalci puščajo opremo ali celo prespijo, in Janija je zamikalo, da bi jo poiskala. Visoko gori sva videla skalnato klado in blizu nje luknjo v steni, vendar je bila videti premajhna za tisto, ki sva jo iskala. Ustavila sva se pod pokončno temno steno, po kateri je polzela voda. Tako strmo melišče je za naju prehud zalogaj, posebno mene je postalo strah, in sva obrnila. Za planince najinega kova votlina morda niti ni dosegljiva, sploh pa sva kasneje ugotovila, da mora biti precej više. Kljub temu nama stranpoti ni bilo žal, saj sva našla obilo lepih rož (alpskih mastnic, clusijevih sviščev, klinčkov, avrikljev, alpskih zvončkov, navadnih slečnikov, dlakavega sleča, wulfenovih jegličev) ter divjih razgledov na dolino Bele in okoliške gore. Zverižene plasti v nekaterih stenah so nama burile domišljijo; ko so nastajale, so morale delovati nepredstavljive sile.












Vrnila sva se na razcep, na katerem sva gor grede zavila desno. Od zgoraj se je videla stezica, ki je prej nisva opazila. Tudi tokrat sva – gledano od spodaj – zavila desno, takoj za tamkajšnjo »gomilo« pa še enkrat desno. Šele ko sva že stopala v tisto smer, sva zagledala sila skromnega možica (nekoliko sva ga povečala). Prej kot v petih minutah se nama je pokazal želeni prizor: »ladijski kljun«, ki štrli v nebo in vabi k razgledovanju. 
 

Kljub oblačnemu vremenu sva med alpskimi velesami in clusijevimi svišči uživala razgled na Kamniškega Dedca, Zeleniške špice, Presedljaj, Kranjskega Dedca, Rzenik in dolino Bele tam spodaj. Nadmorske višine Ladje mi ni uspelo najti.


Vrnila sva se na markirano pot in se spustila do spodnjega prečkanja lovske stezice (pri možicu). Tam sva zavila desno, upajoč, da prideva do slapa Orglice*. Presenetila sva srnici, ki sta se pasli v grmovju. Tedaj se je ulilo. K sreči sva kmalu prihitela do markirane poti in takoj zatem zagledala slap (782 m). Kljub dežju sva zlezla k njemu, potem pa se pridružila skupinici, ki je že vedrila pod skalnatim nadstreškom. O višini slapa sem našla zelo različne podatke: od približno 40 m (Burger in Wikipedija) prek okoli 30 m (Pollak) do borih 12 m (vodnik Kamniško-Savinjske Alpe); dr. Čop  v članku, omenjenem v opombi na koncu tega zapisa, piše, da sta slapa pravzaprav dva, visoka 14 in 31 m, in podoben podatek najdemo v prilogi Planinskega vestnika 7/13: 15 in 30 m.



Ko se je dež unesel, sva se odpravila od slapa po markirani poti, dokler naju ni z nje usmeril kažipot desno Partizan. bolnica Bela. Prečkala sva suho strugo in prej kot v 10 minutah mimo groba ameriškega pilota Otta Hindsa (na eni izmed tablic piše napačno Hinnds in tudi letnica rojstva je napačna: 1917 namesto 1918) prispela do kraja, kjer je v letih 194345 delovala partizanska bolnica. Hinds, hudo poškodovan pri skoku iz letala, ki je 29. maja 1944 sestreljeno padlo na Malo planino, je tukaj 20. julija 1944 umrl in bil naslednji dan pokopan, po vojni pa prekopan. Še en naliv sva prevedrila pod spodmolom, nato pa si ogledala ostanke barak in mitraljeških gnezd, označene s tablami, na katerih so slike in opisi. Ko sva bila tu pred 11 leti, sem si zapisala, da je bolnica v zelo slabem stanju; očitno so jo odtlej uredili. Sledeč napisu Slap Bela na odžaganem deblu, sva si ogledala še en slap. Vpisala sva se v vpisno knjigo in prelistala kopijo zbornika Dokler živimo, naši spomini ne morejo umreti.
 











Od bolnice sva se strmo spuščala nad razbito strugo Bele. Markirana stezica je vijugala med velikimi skalami, obraslimi z mahom, in naju odložila na jutranji kolovoz. Tamkajšnjega kažipota k bolnici zjutraj nisva videla, mogoče zato, ker črni napis ni zelo opazen. Po že znani poti sva se vrnila k avtu.

Če zanemarim precej dolgo tavanje pod Rzenikom, sva do Ladje potrebovala 45 minut, nazaj mimo slapa in bolnice pa eno uro. Čeprav naju je nekoliko namočilo, je bil pohod prav zanimiv.

* Na kažipotih še vedno piše tako, čeprav naj bi bilo pravilno ime Orličje, kakor je v Planinskem vestniku 10/02 obširno utemeljil dr. Dušan Čop (tako piše tudi v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe). Toda v prilogi k številki 7/13 iste revije sta imeni Orglice in Orličje obe razglašeni za napačni, pravilno pa naj bi bilo Orlišče; utemeljitve ni. Naj bo že kakorkoli – vsaj dokler bo pisalo Orglice na kažipotih in zemljevidih (na nekaterih je v oklepaju dodano Orličje), tega imena ne bo mogoče »pregnati«, pa če je še tako napačno.

Ni komentarjev: