V soboto, 6. februarja, sva se le
odpravila z vnukinjama na Boskovec, najvišji vrh Golt, kraške planote v
vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alpah. Kakor sva načrtovala že prejšnji teden,
smo se na Golte odpeljali z gondolsko žičnico. Bila je pustna sobota in dekleti
sta bili po obrazkih poslikani kot zajčka. Medtem ko sta skupaj z dedijem radovedno
gledali skozi šipe gondole, sem jaz poklepetala z žičničarjem. Povedal mi je, da brez
poletne sezone na Golteh ne bi preživeli in da je čedalje več pohodnikov. »To
je poceni šport, cenejši kot smučanje.« No, zimske pohodnike, kakršni smo mi,
pa dobijo še za povrhu.
Okrog hotela (1410 m) je bil
prijeten smučarski vrvež, a spremljala ga je neprijetno hrupna glasba, ki je tulila
iz zvočnikov. Šele ko smo se nekaj časa dričali po stopniščni ograji, kepali in
prepričevali, da je plezalna stena pod hotelom za odrasle, vsekakor pa (bolj)
izurjene, smo se lahko odpravili na pot. Ob pogledu na dolino z velikim dimnikom, ki
je bruhal bel dim, je (še ne štiriletna!) Vesna zadovoljno izjavila, da tu
zgoraj v zraku ni prašnih delcev, ki škodujejo našim pljučem. In zakaj? Ker
imamo tako lepo vreme. Tudi Ajda je bila dobre volje in je ven in ven pela in
žvižgala slovensko himno; v dneh pred kulturnim praznikom so se namreč o
Prešernu in Zdravljici pogovarjali v vrtcu.
Izza hotela smo se spustili pod
vlečnico Morava. Vesnino zatrjevanje, da ne potrebuje moje roke, ker
bo zelooo previdna, se je končalo na zadnji plati, a padec v sneg k sreči ni
bil posebno trd. Sestopili smo na gozdno cesto, kjer je pri Alpskem vrtu (1385
m) parkirišče. Zavili smo levo in ravno ko smo bili nad streliščem, je nekaj
džipov pripeljalo vojake, da bi vadili. Dekleti sta se ustavili, ker sta hoteli
videti, kako to gre, in poslušali (?) dedijevo razlago. Strelišče se mi ne zdi
posrečen sosed
za kapelico. Med njo in Mozirsko kočo je PD Mozirje postavilo
drog s tremi kažipoti – dvema z nadmorsko višino 1380 m ter tretjim le s 1361 m
in lokacijo Morava. Na bližnjem drevesu je bila stara lesena smerna tablica Verbučeva koča z rumeno-zeleno
markacijo. Tu smo pot na Boskovec pravzaprav šele zares začeli. Po Severjevi in čez Javorco (piše Javarca) je enako daleč: eno uro.
Izbrali smo pot čez Javorco. Pri
lesi na robu gozda je Vesno zanimalo, ali je to skakalnica; nekaj zaslug za to misel
je imel gotovo Peter Prevc, ki je tiste dni neustavljivo zmagoval in je
navdušil tudi naši dekleti. Videli smo veliko zajčjih sledi in Vesna nas je
opomnila, da ne smemo kričati. Sneg je bil povod za pogovor o oblikah vode (snegu,
dežju, ledu, slani, pari) in med klepetom smo po pol ure hoda prispeli do mize
in klopi. Na bližnjem drevesu je visela odeja (»priložena« klopi ali pozabljena?).
Tamkajšnji brinov grm je s sivomodrimi jagodami posebno mikal Ajdo. Nisva
verjela, da jih bo marala, saj ti plodovi niso ravno nekaj, kar bi imeli otroci
radi, sploh pa neznanih stvari navadno noče niti pokusiti. Ko sva ji rekla, da
jagodo lahko izpljune, če ji ne bo všeč, jo je nekaj časa zamišljeno žvečila,
nato pa naju presenetila z navdušenim kimanjem, da je dobra. Ker brinje bode,
naju je lepo prosila, da sva vsega pretaknila in našla še prgišče plodov.
Ko smo obrali vse brinove jagode, je
Ajda za nekaj časa pospešila korak in se, ker je bila naličena v zajca, razglasila
za Ostrozajca, ki išče markacije; zajec ima namreč oster vid, ker poje veliko
korenja, je pojasnila. »Jaz vodim!« je vzklikala in vlekla dedija naprej. Vesna
se je nekaj obirala okrog odžaganega debla in – kakor večkrat naredi –
presenetila z izjavo na čisto novo temo: »Jaz pa vem, zakaj moramo prešteti
črtice na drevesu: zato da vidimo, koliko je staro!« In čez nekaj trenutkov:
»Nenavaden gozd, dežuje samo pod drevesi!« Zaradi odjuge je namreč začelo
kapljati od vej. V snegu so bile spet sledi, tokrat zajcev in srnjadi. Kaj pa
medved? Take stvari skrbijo predvsem Ajdo. Dedi jo je pomiril, da si medved
prav nič ne želi srečati človeka, zato se mu ogne, če se le da, da pa je
nevarno srečati medvedko z mladiči, saj jih hoče zavarovati, zato postane
napadalna. Vesne medved očitno ni skrbel, ampak je premlevala nekaj drugega:
»Zdaj pa Ajda že dolgo vodi, je že čas, da se zamenjava, jo najbrž že boli
roka.«
Po slabe pol ure smo dosegli
razgledno točko Javorca (1465 m), ki sva jo zadnjič
opazovala od spodaj. Odprl se nam je lep razgled, a tudi na ne prav lepe stvari
– spet na šoštanjski dimnik, iz katerega se je valil dim. Potem ko smo se
okrepčali z vročim čajem, je vodstvo prevzela Vesna. Kmalu smo zapustili gozdno
cesto in zavili levo navzgor na kolovoz, nato pa se z njega spustili na stezo. Komaj
smo spet dosegli kolovoz, že smo se povzpeli levo z njega med skale. Ajda
je z markacij na njih prizadevno ometala sneg. Iz tal so bodli telohi. Najprej je Ajda
opazila enega »pogumnega«, ki se je prebil skozi snežno odejo, potem pa smo jih
našli še več, cele zborčke.
Kmalu po tistem, ko smo dosegli
gozdno cesto (ali kolovoz – to se v snegu pogosto ne vidi), smo prišli iz gozda,
kjer je bila ob robu večje čistine kakih 40 minut nad Javorco na smreko
pritrjena smerna tablica levo Mozirska
koča (brez markacije), desno Boskovec
(z markacijo); zavili smo desno, po levi poti pa smo se nameravali vrniti. V 10
minutah smo pri kažipotih dosegli greben (1580 m) in desno navzgor v petih
minutah še vrh (1587 m). Napoved, da bomo na cilju zlezli na razgledni stolp,
se ni uresničila, ker ga ni več (ko sva bila tam julija 2006, tik preden sem
začela pisati tale dnevnik, je še stal), naokrog pa še ležijo ostanki. Pozneje
sem na spletu odkrila zapis že iz leta 2013, da je stolp podrt. Dekleti niti nista bili posebno
razočarani, k čemur sta gotovo prispevala tudi čaj in frutabela.
Vračali smo se sprva
po isti poti, na čistini pa tokrat zavili desno v smer Mozirske koče. Steza res
ni bila markirana in nas je po petih minutah spet pripeljala na pot vzpona. V
Mozirski koči smo si privoščili pozno kosilo in se z žičnico vrnili v dolino.
Hoje je bilo gor grede slabi dve uri, dol pa dobro poldrugo. Zajčji maski sta
bili proti koncu že precej razmazani in zbrisani, še vedno pa je bilo tu in tam
slišati požvižgavanje Zdravljice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar