Križevnik ‒ nenevarna (avan)tura

Jeseni se je na planini Polšak Jani ogrel za bližnji Križevnik (1909 m). Ko sva se 19. decembra odpravila tja, še nisem vedela, da je precej priljubljen med plezalci, prebrala pa sem o sicer neoznačeni, a lahki planinski poti nanj. Jani je na spletu našel prospekt Gorniškega kluba Savinjske doline iz Luč, ki opisu poti dodaja, da ni primerna za neizkušene pohodnike, saj se zaradi orientacijskih težav lahko sprevrže v nevarno avanturo. Ta prospekt je tudi edini meni doslej znani »uradni« vir, ki opozarja, da Lučke koče ni več, saj so jo za novo leto 1945 požgali Nemci (kažipoti k nečemu, česar ni več, res niso posrečena zamisel). Kogar ne moti, da ne »navigira« sam, ampak ga vodi GPS, najde v prospektu podatke za 17 točk na poti (nadmorska višina vrha je v njem 1910 m).

 

 

Kot že nekajkrat sva si za izhodišče izbrala planino Ravne. Cesta je bila asfaltirana dlje, kot sva imela v spominu od prejšnjikrat, čakalo pa naju je še eno, manj prijetno presenečenje: znak za prepoved prometa. Niti dopolnilne table, da je vožnja dovoljena lastnikom zemljišč ali kaj podobnega, ni bilo. Cesta je bila brezhibna, na soboto tudi dela v gozdu nisva pričakovala, zato sva se obotavljivo odpeljala naprej. Kmalu se je pokazalo, zakaj (najbrž) znak: sicer kopna cesta je bila na ovinkih nevarno ledena. Ob ovinku, za katerim se led kar ni končal, sva parkirala in v četrt ure pripešačila na Ravne. Pod tisto lepo smreko je stal »obvezni« avto in kot navadno kazil podobo planine, nedaleč proč pa še eden, torej se nekateri ne bojijo ne ledu ne prometnih znakov.

 

 

Čez planino sva se odpravila po gozdni cesti na obračališče pod Smrekovcem. Bilo je zvoženo in tudi tam je parkiral avto. Sledila sva komaj še čitljivemu kažipotu levo z napisoma Lučka koča in Molička peč. Zasneženi kolovoz se je rahlo spuščal. Ta pot se menda ne šteje več za označeno (opazila sva le tri že zelo slabe markacije), na koncu manjše uravnave pa sva prišla na markirano s planine Ravne. Pri lesi naju je čakal še en lesen kažipot za Lučko kočo. Kar kmalu sva se znašla na sedelcu, ki sva ga že poznala od prvega obiska na planini Polšak. Od tu bi se bila lahko povzpela desno proti njej, vendar sva hotela raziskati, ali se po skromni stezici za partizanskim spomenikom, ki stoji približno na kraju nekdanje Lučke koče, tudi pride na to planino. Zato sva nadaljevala naravnost v smeri Moličke planine in Korošice. Steza se je prekucnila na drugo stran v senčnato kotlinico. Tod očitno dosti hodijo, saj je bilo popolnoma steptano in zato poledenelo. Kotlinici je sledila še ena, daljša, obe pa sta bili precej zasneženi in mrzli. V snegu je mrgolelo sledi parkljarjev. Ko sva prilezla še iz tretje kotlinice, sva dosegla uravnavo s koriti, v bregu nad njo pa »znamenitost«, ki je ni (Lučko kočo), in partizanski spomenik.

 

Povzpela sva se po stezici za spomenikom in ko se je prevesila na drugo, senčno stran, je bilo spet precej snega, gazi pa nobene, le sledi divjadi. Ozki prehod, po katerem sva se spuščala, je bil na začetku strm in skalnat, zato kar nevaren za zdrs. Zaupala sva živalskim sledem. Za robom sva se spet strmeje spustila in zavila desno nad konto. Rahlo sva se povzpela in se nato strmo spustila v večjo konto. Z nekaj težavami sva napredovala po njenem levem pobočju. Pri skali, iz katere je rasla velika smreka, sva morala zlesti še više, da sva se prebila nad njo. Včasih se nama je zdelo, da sva ujela stezico, večinoma pa sva hodila po brezpotju. Zelo dolgo je trajalo, da sva dosegla rob na drugem koncu konte, kjer so naju presenetili človeški sledovi– gaz pravokotno na najino »pot«. Zavila sva levo in skrb, kaj bova storila, ko bodo sledovi na kopnem pobočju izginili, se je izkazala za nepotrebno: na koncu snega se je pokazala razločna steza, ki se je vzpenjala pod visokimi macesni. Našla sva rdeče pike, kakršne so naju prejšnjikrat vodile na planino Polšak. Prepoznala sva »klopco« – brunce, pritrjeno med dve debli, in nato še kupe odrezanih vej po pobočju travnate kotanje, torej sva bila na pravi poti. Od korita tik pod planino sva lahko videla Dleskovec s piramido na vrhu, za rogovilastim macesnom pa prvič svoj cilj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Poldrugo uro nad Ravnami sva stopila na planino Polšak. Koča je samevala, čeprav je bilo videti, kakor da je nekdo še pred kratkim napravljal drva. Kot prejšnjikrat me je posebno navdušil pogled na Raduho. Ob gozdu onstran planine, za katerim se je sončil Križevnik, sva na skali z možicem zasledila še komaj opazen ostanek puščice. Nad tem mestom sva mimo kamna z rdečo packo stopila v gozd. Sledila sva gazem, upajoč, da vodijo na Križevnik. Do vrha naj bi bilo uro hoda. Ko ni bilo več snega in torej tudi ne gazi, sva lovila stezo med skalami. Pomagali so nama velik možic in rdeče pike. Spustila sva se v mrzlo, zasneženo senčno dolinico z ograjenim studencem. Ko sva se povzpela iz nje, ni bilo več rdečih pik, zato pa – sicer redki – možici. Pot je zavijala levo, proč od Križevnika. Ob prvem razločnem odcepu desno v ruševje ni bilo pričakovanega možica, o katerem sva brala na spletu, zato sva nadaljevala v dotedanji smeri. Sledil je kar strm vzpon proti desni.

 

 

 

 

 

 

Končno sva prispela do pravega razcepa, kjer je možiček kazal desno. Stopala sva po macesnovem gozdu med ruševjem. Prav sredi steze je cvetel majcen svišč, telohi pa so se manj pogumno držali roba. Precej strm vzpon se je končal na majhni uravnavi pri možicu. Na desni se je kazal skalni predvrh, s svojim iglastim (ruševnatim) »plaščkom« podoben ježku, ki moli goli (skalnati) smrček v zrak. Veliko konto sva obhodila po desni, čeprav je bil levi rob tudi uhojen (pozneje sva izvedela, da se tam menda pride na Moličko peč), in šla mimo še ene, manjše, tokrat desno pod potjo. Tik pod grebenom sva stopila iz ruševja na golo gruščnato zaplato in ji sledila levo na greben. Z njega sva imela sicer lep razgled, poti pa tam ni bilo. Zato sva se spustila nazaj po grušču in v ruševju našla nadaljevanje poti. S te ozke stezice naju je kmalu razveselil lep pogled na Raduho. Ko nisva prav vedela, kam naprej, sva splezala navzgor proti suhi palici (te naslednjič morda ne bo več tam, se pa v tisti smeri vidi tudi kovinski stolpič), malo dol in brž zatem na vrh. S planine Polšak sva res hodila natanko eno uro.

 

Vrh »krasi« miniatura Aljaževega stolpa, postavljena leta 2007, družbo pa mu dela geodetski kamen. Uživala sva v razgledih na dolino in gore vsenaokrog: Dleskovec, Veliki Vrh, Ojstrica, Grintovec, Krofička, Raduha, Uršlja gora, Smrekovec, Golte. Janija je prevzel zlasti nov pogled na Ojstrico. Za goro, ki ji je vodnik Kamniško-Savinjske Alpe odmeril borih osem vrstic, naravnost imenitno.

 

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Na planini Polšak je bilo zdaj precej živahno in koča odprta. V pogovoru s skupino, ki je počivala na klopeh nad njo, sva izvedela, kje naj bi bila lovska koča, ki sva jo našla na zemljevidu, sicer pa še ne. Po »pikasti« poti sva se spustila nad travnato kotanjo in skušala poiskati omenjeno kočo. Sprva nisva bila uspešna, ko pa sva se že odpravila v dolino, sva na levi onkraj kotanje zagledala stezo, zato sva se vrnila. Na spodnjem koncu kotanje sva odkrila začetek tiste steze in v petih minutah naju je pripeljala do ograjene lesene koče s hišno številko Podveža 46. Ni bila videti v najboljšem stanju, tudi klopi in mize okoli nje so bile že precej trhle.

 

Nato sva se res odpravila proti domu. Čez četrt ure sva na robu konte na mestu, kjer sva tja grede zavila levo na pot, označeno s pikami, nadaljevala kar naravnost naprej po njej in v slabih 20 minutah naju je pripeljala na sedelce. Od lese se nisva držala poti vzpona, ampak sva se spustila desno na markirano pot proti planini Ravne. Po četrt ure sva izstopila iz gozda pri glavnem stanu. Na nebu je že svetila bleda luna in naju pospremila do avta.

 
 

Kljub nekaj orientacijskim zagatam se le ni zgodila nevarna avantura, ampak se je posrečila prav prijetna tura.