Na Kališče in Bašeljski vrh

Predzadnji februarski petek je Jani kdo ve kako prišel na misel, da bi šla na Kališče. To je tak prometen kraj, ampak v petek bo mogoče čisto prijetno. Že zelo dolgo nisva bila tam. Prvič pred dvanajstimi leti iz Bašlja, drugič pred sedmimi iz Mač.

 

Na poti v Preddvor naju je doletel obvoz za Jezersko. Med Lužami in Olševkom sva bila kratek čas v napotje voznikom, ki se jim je najverjetneje mudilo v službo; ustavila sva se namreč za nekaj fotografij Storžiča in Kališča. Olševek je kraj z zavidanja vrednimi razgledi. V Hotemažah sva prišla nazaj na znano cesto, nato brez težav v Preddvor in v Mače. Pri tamkajšnjem parkirišču je smernim tablicam dodana Planinska pohodniška pot Mače – Zaplata (mačevska pot). Zanjo vodnik pravi, da ni markirana, tudi na starem zemljevidu Storžič in Košuta ni, na novem pa je. Ob priliki bova vsekakor preverila. Pridevnik mačevski poznajo še Krajevni leksikon Slovenije, planinsko-izletniški vodnik Preddvor ter stari in novi zemljevid Storžič in Košuta, v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe pa piše Mačenska pot. Mislila sem, da me bo zmede rešil leksikon Slovenska krajevna imena, a sem se uštela: njegov pridevnik je mačánski. Ker vsaj sedlu nihče ne reče drugače kot Mačensko, se držim kar tega pridevnika. Na spletni strani PZS piše, da je Planinski dom na Kališču odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, torej sem nama pripravila sendviče, plakat PD Kranj na drevesu ob parkirišču pa trdi, da je od začetka oktobra do konca maja odprt od četrtka zvečer do nedelje zvečer in ob praznikih. Le na koga se planinska lakota in žeja lahko zaneseta?!
 

 

Cesta, po kateri sva se pripeljala, se pri parkirišču prelevi iz asfaltne v makadamsko (gozdno). Napotila sva se navzgor po njej. Bila naj bi nemarkirana, a vrh klanca, kjer se zravna, naju je vendarle čakala markacija in pozneje še ena. Dalje sva se vzpenjala ob Suhi, ki ni bila nič kaj suha. Pospravljavce gozda je pri delu najbrž zmotila zima, saj lepo zloženim hlodom dela družbo nered, ki še čaka pridne roke. Telohov pa zima očitno sploh ne moti, prav lepo so že cveteli. Potem ko sva potok dvakrat prečkala, sva prišla do razcepa z umetelnim znamenjem. Podpisal ga je I. Šavs, to je Ivan, znani rekorder 6 in 12 ur Kališča, »hud« gorski tekač. Od tu se pride na Kališče levo (1.40) in desno (2.00). Izbrala sva desno pot, čez Kozjek (vodnik Kamniško-Savinjske Alpe ji reče pot pod Lanežem).

 

Kakih 10 minut nad razcepom sva stala sredi struge in ugibala, ali naj slediva stari markaciji nazaj na cesto ali novi proč od nje. Tedaj sva med drevjem zagledala tovorno žičnico, h kateri se pride na oba načina. Od nje sva nadaljevala po zelo strmem traktorskem kolovozu. Ko dlje časa ni bilo nobene markacije, sva se začela ozirati za njimi in opazila, da so naju gazi zapeljale; nekaj metrov v levo je tekla markirana pot, dosti manj uhojena kot kolovoz. Pripeljala naju je na poseko. Od tam sva se vrnila na kolovoz, ob katerem stoji smerna tablica za kar šest ciljev, tudi za Kališče (čez Kozjek). Kljub snegu naju je pozdravilo lepo število trobentic. Po precejšnji strmini, ki so nama jo pomagali premagovati ključi, sva v slabi uri dosegla osončen greben Kozjeka. Dotlej je bil sneg pomrznjen, tu pa čisto mehak.

 

Na grebenu je – naj se sliši še tako neverjetno – smrdelo po gnojnici. Drevo, na katero sta pritrjena majhno znamenje in kažipot nazaj Mače, je bilo »obuto« v markirano lubje nekega drugega drevesa. Najprej sva se le toliko spustila desno po stezici, ki je morda priključek z Mačenske poti, da sva si ogledala Srednji vrh, Cjanovco/Zaplato (še en zanimiv primer našega hribovskega imenoslovja) in Hudičev boršt, zadaj pa Krvavec. Nato sva se povzpela po grebenu navzgor, kjer se je izza drevja kazal Lanež. Na bližnjem razpotju sva zavila proti Kališču in Storžiču, na smerni tablici desno pa je poleg Srednjega vrha, Zavetišča v Hudičevem borštu, Potoške gore in Sv. Jakoba pisalo Javorjev vrh (če sem prav opazila, je tako le tam, kjer je podpisana še Planinska sekcija (PS) Preddvor, sicer piše Javorov, tudi na zemljevidih in v vodnikih – razen v planinsko-izletniškem vodniku Preddvor). Najina (leva) pot je bila manj uhojena. Nadela sva si gamaše in zagazila pod Lanež. Sonce se je poznalo ne le snegu, ampak tudi ptičkom, strašno živahni so postali; če sem prav razumela, so ci-cíkali, čivkali in ščebetali. Stopala sva v gaz edinega predhodnika. Pobočje je zelo strmo in v snegu prav nevarno za zdrs. Prečkala sva manjši plaz, torej tudi v gozdu kmalu po sneženju ni popolnoma varno.
 

 

Predhodnikove gazi so se ujemale z markacijami. Pri skali, na kateri je narisana rdeča lomljena črta, nisva dognala, kakšen ovinek je bil mišljen, saj so se tako gazi kot markacije nadaljevale naravnost naprej. Tu in tam naju je oviralo podrto drevje. Ko sva nehala prečiti Laneževo pobočje, sva se nekoliko spustila, nato pa se začela vzpenjati na Kališče. Kmalu so gazi odšle levo, markacije pa desno. Sledila sva gazem, ker bi bila markacije lahko zgrešila, saj v tisto smer ni zavil nihče. Nato so se tudi gazi razšle na več strani. Srečala sva možaka, ki je kljub strmini pritekel naravnost navzdol in je tako tudi nadaljeval proti dolini, brez dvoma poznavalec Kališča, morda kateri izmed kljuk (članov Kluba ljubiteljev Kališča). Ko sva se spet znašla na markirani poti, je je bil lep kos posebno skrbno podprt, najbrž z razlogom, saj sva spet videla snežni plazič. Prigazila sva pod skale in do žičnice. Dosegla sva rob, nad katerim je bilo treba nekoliko poplezati med slikovitimi skalami. Na naslednjem križišču se nama je pridružila »klasična« markirana pot iz Mač. Do planinskega doma je bilo le še pet minut. Tik pod njim se je na levi pokazal Triglav. Za nama so bile slabe tri ure hoje.

 

Planinski dom (nekdaj Kokrškega odreda) na Kališču je bil kljub na začetku omenjenemu plakatu odgovornega društva zaprt. Njegova nadmorska višina je 1540 oziroma 1534 m, odvisno od tega, kateremu viru bolj zaupate. Dom se menda noče zameriti nobenemu: na vsaki izmed dveh tabel je drug podatek. Stoji na uravnavi pod Bašeljskim vrhom na jugozahodnem delu grebena Vrh sedla. Trije planinci so se ravno tedaj vrnili v dolino in tako so bili vse klopce in vsi razgledi najini. »Mojega« Storžiča sem se lahko nagledala po mili volji. Neki junak se je prav tedaj bližal njegovemu vrhu. Midva sva se mimo velike smerne table in tovorne žičnice prav tako odpravila naprej, a le na Bašeljski vrh (vodnik Kamniško-Savinjske Alpe pozna tudi ime Vrh sedla, Krajevni leksikon Slovenije pa sploh samo tega).

 

Vzpenjala sva se med ruševjem, včasih prav strmo. Snega je bilo precej; zaradi sonca je bil ne le razmočen, ampak ponekod v gazeh tudi že blaten. Na levi je kraljeval Storžič, na desni se je raztezal hrbet Malega Grintovca in Laneža. Mimo dveh označenih razcepov sva  dosegla uravnavo, s katere se vidita še en predvrh in vrh. S predvrha se nama je razkrila nova vrsta gora na levi. Takoj zatem sva se po ozkem grebenu sprehodila na koto 1744 m, Bašeljski vrh. Vzpon je trajal »predpisanih« 40 minut. Kljub soncu in čudovitim razgledom sva se kmalu spustila nazaj h koči. Zdaj je bila odprta in nekaj planincev je to že s pridom izkoriščalo.

Vrnila sva se po »klasični« poti iz Mač. Pod Lanežem sva srečala le enega planinca, tu pa je bil promet dosti večji. Mnogi so se najbrž odpravili v hrib šele po službi. Po nekaj ključih sva pristala na razpotju. Najina smer je bila leva, a najprej sva se spustila na desno. Na skale, ki obrobljajo travnik, je pritrjena plošča v spomin na ustanovitev II. bataljona Kokrškega odreda leta 1942. Od tod sva lahko še enkrat pomahala Storžiču. Ta kraj se imenuje Spodnje Kališče. Na zemljevidih in v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe ga ni. Na spletu sem našla podatek 1435 m ter imeni planina Kališče in Spodnje Kališče, v vodniku Preddvor pa Malo Kališče, 1425 m. Tam so tri koče in še en umetelni Šavsov kažipot, ta celo z zvončkom želja.
 

 

Naslednja postaja je bila klopca z uro (skoraj točno!), le en ovinek pod njo pa še ena, vsa ozaljšana, spet Šavsovo delo. Po nekaj neoznačenih razcepih (izkazalo se je, da je vseeno, katero smer izberemo, saj se kraka vedno spet stakneta) sva stopila na gozdno cesto in takoj z nje levo po stopnicah navzdol na poseko. Na njenem levem robu naju je čakala še ena Šavsova umetnina, od katere se pride v Mače na dva načina: po markirani poti in po gozdni cesti. Odločila sva se za prvo, ki je bila tudi bolj uhojena. Začelo se je po slabi, blatni gozdni cesti, markacije pa nobene, kar se v nobenem pogledu ni ujemalo z opisom izbrane smeri. Izkazalo se je, da sva markirano pot očitno nekje zgrešila, a ko se je priključila cesti, je bila videti tako blatna, da nama ni bilo nič žal. Čez čas sva jo zapustila ter prišla do klopce in ograjenega razgledišča z neizogibnim Šavsovim dodatkom – okrašenim napisom Prav lepa je preddvorska fara (to pot bi lahko imenovali kar Šavsova). Ne posebno na gosto markirana potka je vijugala navzdol in večinoma nisva vedela, kdaj sva na njej, kdaj pa na kateri številnih bližnjic. Spustila sva se na kolovoz, po njem med množico telohov in čez blatno gozdno cesto. Zaslišala sva vodo ter kmalu prepoznala Suho (ob mostičku si lahko očistimo čevlje) in označeni razcep, kjer sva zjutraj izbrala smer čez Kozjek. Od Kališča do izhodišča sva hodila poldrugo uro.

 

Jani je bil upravičeno pohvaljen za izbiro poti in cilja. Nekaj hvale pa so bili za spremembo deležni tudi vremenoslovci.