Smola za srečo in o samostojnosti Rzenika

Rzenik (1833 m) je najvišji vrh skupine Velike planine. Stari in novi vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah ga odpravita mimogrede; P. Ficko omenja njegovo "večstometrsko navpič­nico" (po P. Kemperlu 500 m), J. Drab pa njegov posebni pomen v slovenski alpinistični zgodovini. Stena je menda precej krušljiva, južna stran, dostopna tudi navadnim smrtnikom, pa silno ruševnata. Da "so se Rzenika lotevali le najboljši in najdrznejši", je bilo za naju z Janijem prej svarilo kot vabilo, a ogledovala sva si ga že dolgo. Pred nekaj leti sva med potjo na Konja zelo oprezala za kakim znamenjem, kje bi se bilo mogoče prebiti skozi ruševje, a brez uspeha. Tretjo soboto v letošnjem marcu naju je spet zamikal.

Odpeljala sva se čez prelaz Volovljek v Podvolovljek in parkirala pri cerkvi sv. Antona Puščavnika. Napotila sva se naprej po cesti med hišami ter pri številki 40 sledila kažipotu desno Velika planina in vabilu na zgornjesavinjski želodec k Petku (v vodniku Selišnik). Ker nisva našla naslednjih oznak, sva se povzpela proti kmetiji na hribu kar ob ograji čez strmi travnik. Dosegla sva cesto in od nje se pred domačijo desno odcepi razdrapan kolovoz (kažipot Velika planina). Med grizenjem kolen so naju razveseljevale mnogovrstne spomladanske rože. Razcefran les priča, da je kolovoz vsaj občasno tudi vlaka. Prečkala sva tri grap(ic)e. Za skalno steno (nad njo tiči balvan), kjer kolovoz napravi desni ovinek, je visoko v desnem bregu markacija z belo puščico, ki kaže navzgor. Odcep je slabo opazen in tudi v nadaljevanju stezica ponekod ni prav razločna. Ko sva znova dosegla sicer bolj s peskom in kamenjem posut, a najbrž isti kolovoz, sva nadaljevala navzgor po njem. Prečkala sva gozdno cesto in zagrizla v strmino. Po 20 minutah sva stopila čez (slabo opazno!) bodečo žico na kolovoz, rahlo levo čezenj in navzgor po travniku proti velikemu rogovilastemu drevesu, na katerem je markacija. Med brinovimi grmi Marjaninih njiv so bili posejani žafrani. To planino z razgledom na Veliki vrh in Dleskovško planoto, Rogatec in Lepenatko, Raduho ... sva že spoznala, ko sva bila na Gojški planini. Od razpela sva se spustila na kolovoz pri bajtah, od tam pa sva se povzpela na gozdno cesto, ob kateri je že parkiralo nekaj avtomobilov. Zavila sva desno nanjo.

Nemarkirana cesta naju je v tričetrt ure pripeljala do kar polnega (sredi marca poledenelega!) parkirišča Za Ušivcem. Sledila sva kažipotom za planino Dol (srečala sva terenca, ki je moral obrniti – cesta na planino zaradi visokega snega in ledenih plošč ni bila prevozna) skozi Mačkin kot in Jerohe. Med potjo sva že videla vrh Rzenika. Na Dol sva stopila pri parkirišču. Mimo preže in napajališč sva prišla do smreke s kažipoti in zavila desno (Konj 1h 15min).

Po strmi skalnato-koreninasti stezi sva se vzpenjala v ključih in se ogibala ledu, ki se je zahrbtno skrival pod listjem. Na nekem drevesu je viselo obvestilo, da je bil na poti na Konja opažen črni gad. V dobre tričetrt ure sva dosegla planino Rzenik z Mlakarjevo bajto. Od tam naj bi po različnih virih vodili na goro dve poti: ena naj bi se začela levo od koče, druga pa naj bi se više gori odcepila levo z markirane poti na Konja. Prve nisva našla (morebiti se je skrivala pod snegom), toda z drugo sva tokrat vendarle imela več sreče kot pred leti. Oborožena z namigom, da je odcep kakih 10 minut nad planino, sva budno pazila na vsako znamenje, ki bi lahko nakazovalo pot(ko). Nenadoma je Jani navdušeno pokazal v krošnjo krivenčastega macesna: kažipot! Umetelno izrezljan Rzenik tiči med vejami in ga celo na golem macesnu oko težko opazi, ko drevo ozeleni, pa kažipota sploh ni mogoče videti. Kako ga najti? Kakih 20–30 m po tistem, ko se pot zravna, je sredi nje skala z markacijo, nekaj metrov za njo pa stoji omenjeni macesen in tam je odcep levo med ruševje. Videti je, da so pot na Konja pred kratkim očistili, in tudi ta na Rzenik se zdi precej sveže izkrčena. Kljub temu se je treba pretepati z ruševjem in malinovjem. Ker prvo še ne cveti (če bi, bi pošteno sodelovala pri opraševanju!) in drugo še ni oboroženo s trnjem, je kar šlo. V četrt ure sva se znašla tik nad steno, od tam pa teče potka bolj ali manj po prepadnem grebenu. Nahrbtnika sva pustila v ruševju, da sva se laže in varneje prebijala dalje. Večkrat sva se oprijela smolnatih vej, a smola na dlaneh je bila vse prej kot "smola", saj naju je vejevje ne le oviralo, ampak nama je dajalo tudi oporo. Mimo nadvse slikovite razpoke sva končno dosegla goli vrh. Na njem je samo možic. No, ne samo. Tisto soboto so se tam gori drenjali prelepi razgledi in najino navdušenje.

Vrnila sva se po isti poti. Za Ušivcem so čakali le še štirje avtomobili. Pri Selišniku je sicer markacija s puščico, ki kaže dol v vas, a spet nisva našla oznak (morda tudi zaradi mraka ali snega), zato sva jo k sv. Antonu mahnila kar za nosom. Kdor trdi, da Rzenik ni samostojen cilj, naj se nanj odpravi iz Podvolovljeka, in se bo brž "osamosvojil". Res pa takih čudakov najbrž ni veliko (midva nisva srečala nobenega). Gor skoraj pet ur, nazaj štiri.